O avtorju

Postavite se v njegove čevlje

No lahko bi se, kakšen bi imel še dovolj prostora za prtljago. Poglejte me, malo že izgubljam svoje naglavno pokrivalo, spodaj pa se že širim, malo pomaga pivo, ki ga doma delam, malo pa kuhinja.

No v mojem primeru sem si kar sam kriv, saj sva z ženo zamenjala vloge in sem jaz glavni v kuhinji.

Sem tipičen 50 letnik, trop otrok (3 hčere), ženička in tašča v isti hiši (juhuhu).

Vedno je živahno in vedno kaj novega.

 

Poklic

No to je pa res ena taka pesem, ki se poje že zadnih 50 let. Hotel sem postati gozdar, pa kuhar (tudi pek bi lahko bil), hotel sem tudi na agronomijo in na koncu na geologijo. Zbiranje kamnov mi je bilo vedno v veliko veselje. Ker smo kot mulci večinoma prebivali v gozdu – hočem reči, kot vsi vrstniki smo po šoli takoj odfrčali v gozd, ali pač nekam kjer nas ni dosegel glas staršev. Živel sem še v dobi telefonskih govorilnic in telefonov z žico. Prenosni so prišli šele tam čez 25 let. Ah ta čas svobode. Ob šestih si sicer moral biti že doma, če pa si bil priden pa še malo prej, saj si moral še narediti nalogo. Res je, da je bila šola v turnusu, se pravi en teden dopoldne in en teden popoldne. Raje sem imel dopoldanski pouk. Če je bil pouk do sedmih zvečer, potem si zmatran prišel domov, pa še nalogo narediti, pa spat.

Tak teden je bil uničen. Nič preganjanja po gozdu.

Od televizije smo gledali samo kakšno risanko, pa zajčke pred dnevnikom, mogoče kakšen film čez vikend. Drugače pa je bil vsaj moj film, tisti, v naravi. Bil sem pri tabornikih in pri planinskem društvu. vsak vikend na nek nov vrh. Pri tabornikih pa itak, tekmovanja in taborjenja. Tudi pri planinskem društvu smo imeli enega – vsako leto za prvomajske praznike – taborjenje v Kamniški Beli. Ker sem živel tako blizu skale, sem jo tudi vzljubil. Naučil sem se jo spoštovati in se poleg tega navdušil še za jamarstvo (kar sem kasneje počel kakšno leto ali dve), opravil še tečaj in izpit iz varovanja okolja – Gorska straža in kasneje še vodniški izpit A in B kategorije.

Pri tabornikih pa me je navdušilo lokostrelstvo, kamor sem se potem zatekel in ga treniral 30 let. (opravil sem tudi vaditeljski tečaj v gozdni šoli v Bohinju 1981).

Ves ta čas pa me je spremljala fotografija.

Kasneje se je vse skupaj obrnilo in spoznal sem grafiko, ki je postala moj najljubši poklic. Tukaj lahko moja ustvarjalnost končno dobi krila.

 

Hobi

No za fotografijo lahko mirno rečem, da je moj najbolj priljubljen hobi. Fotoaparat gre povsod z mano, tudi smučat in vedno v hribe. Če ga pozabim vzeti s sabo je skoraj konec sveta. Kot mladinec sem že leta 1979 tekmoval na državnem tekmovanju (SFRJ) – mladi fotograf.