Preden zaspim

Zvečer, ko sem se odpravljal spat sem to vedno odlašal in odlašal. Starši so menili, da nočem iti spat ker jim nagajam, pa sem bil zaspan, da bi lahko stoje spal. Veste, kot vsi otroci, sem tudi jaz vedel, da se ponoči v mojih omarah in pod posteljo skrivajo pošasti, ki jih samo sij moje luči drži stran od mene. Ponavadi sem potem oddirjal do postelje in se čez glavo pokril z odejo. Najraje pa sem že prej na skrivaj v posteljo skril kakšno ročno lučko, da me pošasti ne bi našle pod odejo.
Pa to še ni bilo tisto najhujše. Kaj, če me bo ponoči zagrabila žeja ali pa bom moral nujno na stranišče. Potem bom moral ven v ta nevarni nočni svet in brez svoje lučke bi bil izgubljen. Popolnoma. Med mojo sobo in kopalnico pa je bila na stropu še loputa za podstrešje. Vedno sem malo hitreje stopil tam mimo, ker seveda vsi vedo, da tam prežijo največje nevarnosti. Koliko groznih zgodb ste pa že slišali, da se zgodijo dopoldne ali čez dan. Ne! Vse se zgodijo ponoči. Pravzaprav se jih največ zgodi opolnoči. Zato me je bilo tiste ure še najbolj strah.

Imel sem tako – digitalno uro, ker so starši menili, da bom lažje razumel čas. Niso pa se zavedali, da tiste ničle na okencu – ponoči ob polnoči, izgledajo kot oči neke pošasti, ki preži iz teme na tiste, ki se slučajno zbudijo. In če se je to zgodilo, no potem sem pa bedel in čakal, čakal in čakal. Čas pa ni hotel nikamor. Sekunde so se spremenile v težke ure, ki jih je zamrznil pošasten čas.

Ponavadi sem vztrajal nekje do devetih zvečer, ko sem seveda moral nujno še nekaj pojesti in popiti – tisti čas sem hotel raztegniti do konca. Potem pa hitro v posteljo. Z lučjo sem odlašal kolikor se je dalo, potem pa sem le nekako zdrsnil v sen. Potem, ko se je hiša pogreznila v spanec, pa me je zbudil nenaden šum na oknu. Verjetno veje, ki jih je veter potisnil ob okno a bilo je dovolj, da sem pogledal na uro. Bilo je 11:59. Grozno. Pa ravno meni se mora to zgoditi – še malo in iz teme bo pogledala pošast, ki živi v uri.

V moji domišljiji sem že videl grozečo pošast, ki z ognjenimi očmi in ostrimi kremplji preži na tisti trenutek, ko si bom upal pogledati izza odeje. Veje besnega drevja so butale ob steklo – prepričan sem bil, da vse drevje na vrtu koraka in kroži okoli hiše in išče način, da odpre okna ali dvigne streho. Samo, da bi prišli do mene.

Še bolj sem stisnil oči skupaj, še z rokami sem si pomagal in prisežem, da so me tudi zobje boleli tako trdno sem držal usta zaprta, da me ja ne bi kdo slišal.

Končno sem spet odprl oči in na uri je pisalo 12:01. Ah, končno. Tisti strašni trenutek noči je minil in moje oči so spet postale težke in pogreznil sem se v trden spanec.

Zjutraj nisem bil nikoli pripravljen povedati kaj se mi je dogajalo ponoči. Ker potem bi to mogoče povedal še kdo in naenkrat bi to bilo mogoče celo res …