Snežna jama
Slovenija je polna čudovitih potokov, dolin, gora, jezer in rek in lahko bi še dolgo naštevali. Vendar je v tej državici tudi veliko skritih kotičkov in verjetno še veliko neraziskanih jamskih sistemov.
Seveda vsi poznajo Postonjsko jamo in še vrsto drugih turističnih jam po Sloveniji. Malo jih je pa, ki poznajo Snežno jamo, ali pa so v njej celo bili. Za turistične oglede je odprta šele od leta 1990, ker pa je na precej odročnem kraju in tudi na višini nad 1500 metrov, pa je do nje vstop mogoč šele v poletnih mesecih, ko zima zapusti te kraje.
Pod Raduho se skriva njen vhod v gosto zaraščenem gozdu z ogromnimi smrekami, ki pa jih zadnje čase množično izsekavajo zaradi lubadarja. Temu primerno so uničene tudi ceste. Torej na pot se odpravimo iz Ljubljane preko prelaza Črnivec in Gornjega Grada v smeri vasi Struge (proti Logarski dolini). Od tam pa po ozki in le delno asfaltirani cesti visoko nekam v osrčje Raduhe in Smrekovca.
Pa pravzaprav hvala bogu, da jama ni zelo obiskana, ker ne vem kako bi se izogibali nekemu strašnemu prometu, tam zgoraj. V našem primeru je po poti še deževalo in vsaj v zgornjem delu nas je kar skrbelo ali bomo v velikih blatnih kolovozih obtičali. Še posebej, ko prideš na vrh in moraš potem po blatnem toboganu na parkirišče.
Od tam pa še cca 10 minut peš navkreber proti postojanki nad jamo.
Vstopnina je kar visoka – še posebej, ker ob tem ne nudijo niti nekega najpreprostejšega stranišča. Iz Ljubljane do tja je skoraj dve uri vožnje, potem pa si še dve uri v jami… Verjetno bi se že morali potruditi za svoje obiskovalce, ne le po stari slovenski navadi le pobirati vstopnine.
V jamo nas popelje vodnik. V jamo se vstopi po strmih jeklenih stopnicah (za tiste, ki jih je vsaj malo strah ozkih prostorov, ki se spuščajo v globino bi lahko priskrbeli vsaj za tisti spust neko varovalo). Potem pa že kar takoj pridemo v ledeno dvorano, koder hodimo po debelem sloju ledu.
Vodnik nas potem pelje še naprej po jami po poteh, ki so jih zavarovali in utrli v teh 30-ih letih. Samo v prvem delu je tam električna luč, potem pa s seboj nosimo karbidovke, ki pa delajo ali pa tudi ne. Je pa res, da je svetloba ognja s plešočim plamenom kar malo čarobna.
Skozi jamo nas spremljajo kamnite tvotbe, ki so pač značilne za kraški svet. Zavese, kapniki, stebri in ostale oblike. Pot je blatna in ponekod ledena, zato je treba previdno stopati po poti, ki je zavarovana.
Ob poti so globoka brezna po več 10 metrov, ki jih ne priporočajo obiskati s prostim padom.
Ogled traja cca dve uri. Temperatura v jami se giblje okoli 4°C, je pa odvisna od zunanje temperature in od padavin, ki poleti prinesejo toplejšo vodo v jamo.
Seveda, ko prideš do konca turističnega dela jame se tudi zaveš, da bo treba pa sedaj teh 100 in nekaj višinskih metrov nazaj, po isti poti.
Ogled priporočam, se je pa dobro pred tem pozanimati na njihovih kontaktih kako in kaj je z dostopom in obiskom.
