Naj Vam namesto suhoparnega spremnega pisma povem zgodbo.

Ne pravljico.

Bil sem človek, ki je iskal svojo pot. Kot mladenič sem iskal med vsem kar ponuja svet. Obračal sem kamne in iskal tisto kar se skriva pod njimi. Pogledal sem za drevesi, če se kje skriva še kaj razen listja. Iskal sem na vrhu gora in na podstrešjih. Iskal sem po sobah in po kleteh.

Trudil sem se iskati v knjigah, ki so jih napisali tisti pred mano.

Na koncu sem se zato, ker sem živel zelo v naravi odločil za obliko. Takrat me je presunila, fascinirala … oblika skrita ali zamrznjena v kamnu. Odločil sem se, da bo geologija moja pot.

Sčasoma sem odkril vulkane in rudnike. Rad sem ril po umazaniji planeta.
Vendar za notranji mir to še ni bilo dovolj. Na vseh svojih poteh sem s seboj nosil ljubezen do fotografije in do slovenske besede. To dvoje strastno ljubim še vedno.

Naenkrat pa se je ob koncu enega šolanja pokazala nova pot – našel sem zaprašeno ogledalo na katerem je nekdo napisal GRAFIKA.

Saj veste, tako kot vedno, ko najdete nekaj novega, malo s strahom, morda z nekaj radovednosti – stopite skozi to ogledalo (kot Alica v čudežno deželo). Obrišete prah z ogledala in na drugi strani tega novega sveta odkrijete STRAST.

Našel sem svoj sveti gral. Skrival se je v knjigoveških strojih, v od barve mastnih tiskarskih strojih, v oblikah, ki jih lahko oblikovalec vdihne papirju in stvarem. Z leti sem se grafično razvijal in iskal svojo pot v tem novem svetu. S fotografijo sem sledil oblikovalcem in fotografom, trudil sem se (in se še kar naprej trudim) jim slediti – najti svojo popolnost.

Pri tem se zavedam, da nekaterih ne bom nikoli dosegel, obenem pa se tudi zavedam, da nekateri ne bodo nikoli dosegli mene. Vsak ima svoj pogled na svet, umetnost je svetu predstaviti svojega. Če v svetu, ki mu vlada denar, uspete še prodati svoje ideje, potem ste za ta svet zmagovalec.

Vsi smo radi zmagovalci. Nekateri to želijo biti sami, drugi, kot jaz, pa se najbolje počutijo v ekipah, ki jih dopolnjujejo in jim tudi sam lahko nudim tisto NEKAJ VEČ.

Ker je biti sam, tako samotno in včasih dolgočasno si želim biti del neke skupine.
Skupine ljudi z idejami, ki peljejo neko ladjo naprej med čermi poslovnega sveta. Obenem pa skupaj odkrijemo nova obzorja zaradi katerih nam potem sledijo drugi, mi pa zaradi tega postanemo prvi. Postanemo tisto kar je obenem tudi cilj grafike – postanemo glasniki nečesa novega in lepšega – nosimo svojo zastavo in pokažemo kaj smo ter da za nas ni ovir na tej poti.