Zvezdica

To noč spet ni mogla spati, nemirno se je obračala po pernati postelji. Vsa toplota njene pernice je ni več mogla zazibati v sen, odprla je oči. Skozi odstrto okno se je zazrla v temo in ko so oči premagale svetlobo uličnih svetilk se je zazrla v oddaljene zvezde in zvezdne utrinke. S pogledom je iskala, ne vem kaj je iskala, zvezdo ali utrinek, nekaj v tej noči jo je vabilo k sebi. Cvetje na okenski polici je že ovenelo, vendar je s svojim suhim listjem še vedno privabilo toploto poletnih travnikov v njeno srce.
Za trenutek je zaprla oči. Zaslišala je tiho pljuskanje vode, kot da bi nekdo tiho veslal proti njej, ki stoji osamljena na otočku sredi jezera. V svojih mislih je jasno videla mirno gladino temnega jezera skritega med gozdovi in pod gorami. Gladina je odsevala srebrno podobo meseca, ki je svetil s svojo hladno svetlobo visoko nad njo. Nebo je bilo brez zvezd, in tudi v njenem srcu ni bilo ne zvezd ne toplote, ki jo take zvezdice nosijo s seboj. Pač pa je na obali tega majhnega otočka opazila starko, ki je iz vode pobirala zvezdice in jih zlagala v košaro kjer so se posušile. Kaj delate dobra gospa, saj nima smisla pobirati zvezd iz jezera. Nikoli vam ne bo uspelo pobrati vseh zvezd…
Starka pa se je nagnila malo dlje od obale in iz globlje vode pobrala drobno premraženo zvezdico. Mogoče mi res ne uspe pobrati vseh zvezd, toda tej zvezdi, ki sem jo pravkar pobrala pomeni to vse v njenem življenju.
Vsaka zvezda, ki jo poberem je važna, kot je važno vsako življenje, ki priveka na svet.
Ujeta v misli skrivnostne starke je končno zatisnila oči in utonila v miren sen.

Ob šestih zjutraj je zaigrala ura na omarici, po oknih so polzele solze zaspanega jutra, odprla je oči in se zazrla v strop svoje sobe. Po stropu se je v neki drugi realnosti plazil pajek in vijugal med drobnimi prahci, ne oziraje se na gravitacijo je stopal preko namišljenih ovir in poplesaval v prašnem vrtiljaku kot kakšen Fred Astair med pajki. Bil je živ. Bolj živ kot je marsikdo med njenimi prijatelji, ki jih srečuje vsak dan na poti v službo. Odgrnila je odejo in se usedla na rob postelje. Vstala je, si popravila lase…
Zrcalo je vedno pokazalo njen pravi obraz. Nikoli ni skrilo tistih gubic, ki so prihajale pa čeprav se je trudila, da bi jih odgnala. Lasje so padali preko njenih ramen; kako rada bi odšla za starko, ki pobira zvezdice iz jezera tam nekje v deželi sanj. Zazrla se je v okno. Steklo je bilo orošeno in kapljice so se združevale v potne srage, v majhne potočke in reke in jezerca in zdelo se ji je, da se v njih zrcali ves svet in vse zvezdice, ki jih starka ni uspela pobrati iz jezera.

Bil je čas da oddide, da odpre duri svojega doma in pripre polkna okenc svoje duše. Bil je čas, da otrese ovelo listje z okenskega cvetja in ga odloži v smetnjak. Spominom je treba dati svobodo – potrebno je obrisati prah in spoditi sosedovega mačkona s predpražnika. (Najraje bi ga mahnila s časopisom, pa tega ne bo storila, ker bi jo sosedi spet tako »grdo« pogledali). Raje mu je nalila malo toplega mleka, posodo pa odnesla k sosedovim vratom, mogoče bo to pomagalo, da bo od sedaj prespal raje doma, kot pri njej.
Joj koliko je že ura, čisto se je zasanjala, hitro, služba ne bo čakala, nima več veliko časa, spet je prišel ponedeljek in vse dobre stvari bodo morale počakati do naslednjega konca tedna.

Njena služba je bila zadnje čase ta, da si pravzaprav najde službo. Vsak dan je odhitela do oglasne deske in si ogledala sive besede, ki so obljubljale svetlejšo prihodnost.
Vsak dan je iskala zvezdico  v kupu izgubljenih besed. Ob tem namišljenem jezeru, ki je obljubljalo (v domišljiji iskalcev) vse kar bi jim pomagalo k uspešnemu življenju, se je trlo iskalcev sreče. Marsikdo si je zapisoval, kar je prebral s papirja pod steklom, nekateri so že dvigovali telefone in klicali. Ona pa je vse skupaj prebrala in samo žalostno ugotovila, da je njena zvezdica vedno bolj oddaljena.

Počutila se je že skoraj kot ta zvezdica. Njena prihodnost se je utapljala v jezeru podobnih usod. Čeprav so obljubljali, da ni važno koliko si star se je vsak dan pokazalo, da so tos amo prazne obljube. Tudi, če je prišla že skoraj na doseg tako zaželjene službe in je imela vse kar so zahtevali, pa še nekaj več. Mladosti ni imela več. Vsak dan je bila od tega časa bolj oddaljena. Obiskovala je razne tečaje in si od časa do časa našla kakšno delo, da je lahko preživela in da je imel sosedov mačkon lahko malo mleka v posodici.

Včasih je odšla na sprehod, do starega gradu v parku, se naslonila na drevo in pustila vetru, da je mršil njene lase in njene misli odnašal nekam daleč za obzorje.

S pogledom se je zazrla v modro nebo in iskala svetle točke, ki so se skrivale za osvetljenim nebesnim jezerom. Takrat se je počutila kot tista majhna izgubljena zvezdica. Tudi njej bi pomenilo zelo veliko v življenju, če bi se tedaj našla roka in jo potegnila iz njenega jezera.